OBRNE SE IN ZASPI ...

TOMAŽ ŠALAMUN

(1941─2014)

„Učil si nas otroške nedolžnosti in obenem najbolj intelektualno zahtevnih akrobacij na trapezu jezika,″ je v posvetilu preminulemu Tomažu Šalamunu zapisal pesnik Aleš Šteger.

„Če kdo, potem je Tomaž Šalamun stvarnik pesniške in umetniške, domišljijske in čustvene, osebne in družbene svobode zadnjih desetletij na Slovenskem. V našem degradiranem času je Tomaž Šalamun vrnil Poeziji njen smoter in dostojanstvo," je po navedbah Slovenske tiskovne agencije zapisal Boris A. Novak.

V Ljubljani je 27. 12. po hudi bolezni umrl eden najbolj priznanih slovenskih pesnikov Tomaž Šalamun.

Šalamun se je rodil leta 1941 v Zagrebu, odraščal pa je v Ljubljani, Mostarju in Kopru. Mladi umetnik je bil dober glasbenik in športnik. Treniral je veslanje in igral klavir. Zaradi izjemnega igranja na klavir je obveljal za čudežnega dečka, a se je glasbi odpovedal, ko mu oče ni dovolil trenirati veslanja.

Najprej je študiral medicino, a študija ni nikoli končal. Bolj so ga zanimale zgodovina, literatura in umetnost, zato se je prepisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je študiral zgodovino in umetnostno zgodovino.

Na slovensko literarno prizorišče je stopil leta 1963 z danes že znamenitim verzom „Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil." Slovensko in takratno jugoslovansko javnost je leta 1966 šokiral s pesniškim prvencem Poker. Prekinil je s tradicijo literarnega socialnega in socialističnega realizma in začel pisati modernistične pesmi. V poeziji je začel uporabljati svoj jezik, vpeljal je besede, ki so prej v pesmih veljale za tabu. Za takratno oblast je bil politično provokativen. 

Za časa študija je Šalamun sodeloval z avantgardno umetniško skupino OHO, s katero je razstavljal tako po bivši skupni državi kot po svetu. Navdušili so Američane. Ti so kasneje pesnika povabili naj predava na ameriških univerzah kreativno pisanje. Tako je Šalamun v ZDA napisal več kot polovico svojih zbirk. Med letoma 1996 in 1999 je bil tudi kulturni ataše na slovenskem veleposlaništvu v ZDA. 

Za svoje delo je prejel mnoge nagrade. Je dvakratni prejemnik Jenkove nagrade (1988, 2007), evropske nagrade za poezijo v Münstru (2007), zlatega venca v Strugi (2009) in dobitnik velike Prešernove nagrade (1999).

Njegove pesmi so prevedene v več kot 20 jezikov, prihodnje leto, v začetku januarja, pa bo založba Beletrina izdala njegovo poslednjo pesniško zbirko.

MOJE PLEME

Moje pleme
ne sliši več
svobode.

Ne razpozna je,
ne vidi je,
ko se ga dotakne.

Moje pleme
misli,
da je počasno

ubijanje
njihovih teles
in duš

naravno.
Samo včasih,
ko za hip udre

vanj
nekaj ozonu,
otroštvu

podobnega,
si obriše potno
čelo,

strese
to moro
te verige

s sebe,
obrne se
in zaspi.

 Andrej Golinar