POGOVOR S PATRICKOM BUKOVNIKOM

Si plesalec. Kdaj si se začel ukvarjati s plesom? Opiši svojo plesno pot.

Plešem že vse življenje. Resneje pa ples treniram 6 let. Navdušil me je videospot Michaela Jacksona in takrat sem se odločil, da bom plesal. Tri leta sem imel svojo plesno skupino, treniral sem osnovnošolce, potem pa sem odšel med profesionalce. Leto dni je bil moj trener tudi svetovno znani koreograf Željko Božič. Zdaj plešem v Plesni šoli Urška. Ponosen sem na svoje sodelovanje z estradnikom Klemnom Slakonjo.

Zakaj ravno ples? Kaj ti pomeni ta šport?

S plesom se izražaš. V njem si iskren. Ne znam si predstavljati svojega življenja brez plesa.

Kateri plesni klub je po tvojem najboljši?

To je Plesni klub Urška, saj tudi sam plešem v njem. Je pa v Sloveniji mnogo dobrih plesnih klubov. Omenil bi še Kazino, ki svojo odličnost dokazuje z ogromnim številom nagrad.

Kaj ti pomenijo plesne nagrade, ki si jih osvojil?

Ne pomenijo mi veliko. Bolj mi je všeč zabavno druženje s plesalci. Mogoče bom spremenil mnenje, ko bom res dobil prestižno plesno nagrado.

Kateri plesni slog ti je najbližji?

 To je hip hop. Ples z največ energije. 

Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Hočem postati še boljši plesalec, kasneje trener. Rad bi odprl svojo plesno šolo.

Kakšna je plesna kultura v Sloveniji?

Slovenci so dobri plesalci, boljši kot marsikateri evropski narod. Imamo vrhunske baletnike, dobri smo tudi v hip hopu, jazz baletu. Tako dobri smo, da smo plesalci svetovno znanih zvezd, kot so Usher,Ne-Yo, Britney Spears. Žal se mnogi vrhunski plesalci »izgubijo« v svoji slavi.

Znan si po svojem obesku z likom Afrike. Zakaj ravno Afrika?

Zelo veliko ljudi mi postavi to vprašanje. Afrika je zibelka civilizacije. Tam se je rodil človek in ko obišče ta kontinent, se počuti kot doma. Afričani so nepokvarjeni, v svojem jedru »čisti«.

Tvoj življenjski moto je …

Nikoli ne odnehaj in vedno bodi samosvoj.

Vprašanja sta napisali Pia in Lucija, 2. K. Patricka pa sta intervjuvali Urška in Lucija, prav tako iz 2.K.

KAJETAN KOVIČ (1931-2014)

Jesen

 

Nekje na soncu dolgo bi slonel

in bi prešteval bele pajčevine

jesenskih dni; gozd bi žarel

in čakal da poletje mine;

  

da listje porjavi in obledi,

da pride čas, ko pade slama

in potok se skali

in je tema zarana.

 

Nekje na soncu, daleč od ljudi,

prešteval in pomišljal bi spomine

ves dolgi dan, ko gozd žari

in čaka, da življenje mine.

Po dolgi bolezni je v petek, 7. 11. 2014, preminil slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in akademik Kajetan Kovič. Otroštvo je preživel na Štajerskem, v Poljčanah, Hrastje Moti in Radencih. Leta 1956 je diplomiral iz primerjalne književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Že v času študija je sodeloval pri literarni reviji Beseda, po končanem študiju pa si je služil denar kot novinar. Po odsluženem vojaškem roku je postal urednik pri Državni založbi Slovenije, kjer je bil zaposlen vse do upokojitve leta 1992.

Leta 1953  je s pesniki Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Janezom Menartom izdal pesniško zbirko Pesmi štirih in utrl pot intimizmu v slovenski književnosti. Kasneje se je približal poetiki absurda, novega ekspresionizma in iracionalnega eksistencializma. Njegova najbolj znana samostojna pesniška zbirka je Labrador (1976), ki so jo letos ponovno izdali pri Mladinski knjigi.

Kovič je avtor vrste del za otroke in mladino. Leta 1972 so izšle danes legendarne zgodbe o Piki Jakobu, leta 1975 pa slikanica Maček Muri. Obe deli sta že več kot 40 let priljubljeni med otroki. Piki Jakob je doživel 12 ponatisov, Maček Muri pa kar 17. Pri Mladinski knjigi so ob njegovem 81. rojstnem dnevu izdali antologijo njegovih del za otroke Kako se vrtijo ure. Kovič je tudi avtor danes že skorajda ponarodele Kekčeve pesmi, ki jo je leta 1963 v filmu Srečno, Kekec pel Martin Lumbar.

Kovič je priznan prevajalec nemške, francoske, madžarske, češke, hrvaške, srbske in ruske poezije. V slovenščino je med drugim prevedel Prešernove nemške pesmi. Za svoje delo je prejel številne literarne nagrade. Je dobitnik male in velike Prešernove nagrade.

Kajetan Kovič je nedvomno pustil neizbrisen pečat v slovenski literaturi, literaturo za otroke in mladino pa je povzdignil na najvišjo, mednarodno primerljivo raven.

Andrej Golinar

OBISK TOVARNE YULON

Zbrali smo se pred tovarno Yulon, kjer nas je pričakala pooblaščena oseba in nas odpeljala do delovnih prostorov. V prvi sobi bila dva stroja za navijanje nitk, stara okoli 30 let. Sta manjša od ostalih strojev, ki smo jih videli, saj sta lahko navila samo dva koluta nitk. Nato smo odšli v večji prostor. Tam so bili novejši in 5-krat večji stroji, ki so lahko navijali po več kolutov in nitk.

V drugem nadstropju so stroji topili nitke v navadnem stanju in jih hitro spuščali v prvo nadstropje, kjer so jih stroji navijali na kolute. V tretjem nadstropju so imeli v škatlah še nestopljene nitke, ki so jih strojno stopili. V drugem nadstropju se je postopek ponovil.

Na koncu smo si ogledali še v veliko delavnico. Tam so stroji navite nitke vozili na stojala. Nato so drugi stroji s stojal nitke vzeli in jih nosili na vodene stroje, ki so jih pospravili v škatle. 

Julian Boštjan Remškar, 1. O

Foto: Armando Škrlj Krulc, 1. O

OKTOBRSKE NOVOSTI V KNJIŽNICI

Bralcem spletnih novic predstavljamo kratek izbor knjižnih novosti iz šolske knjižnice.

Izvirno in spretno strukturiran roman, v katerem baskovski pisatelj Uribe (1970) med svojim čezoceanskim poletom iz Bilbaa v New York bralcu splete zgodbo, ki nas po eni pripovedni liniji vodi skozi njegovo doživljanje poleta in drobne dogodke ob njem, po drugi strani pa z nenehnim vračanjem k zgodbam svojih sorodnikov, predvsem očeta in deda, pred nami izdeluje pisano zloženko človeških usod, v okviru katere zgodbe posameznikov preraščajo v družinsko kroniko z epskimi nastavki.

Pesniška zbirka velikega klasika slovenske poezije Kajetana Koviča Labrador je izšla leta 1976 in od takrat ni bila ponatisnjena v celoti, so pa posamezne pesmi ali cikli izhajali v okviru različnih izborov. Zbirka Labrador velja med literarnimi kritiki za vrh slovenskega pesniškega simbolizma, v njej so antologijske pesmi, kot so Južni otok, Labrador in Lovec, ki na izviren način združujejo najboljše kvalitete pesniške tradicije in modernizma. Ponatis zbirke in dramaturgijo pesmi, kot jo je določil pesnik, v zadnjem ciklu Romanje dopolnjujejo nove, nekatere še neobjavljene pesmi.

Leon in Eva sta iz povsem različnih koncev Evrope - Eva iz Slovenije, Leon iz Švedske. Čeprav današnji mladostniki veljajo za odtujene in nesocializirane, saj ogromno časa preživijo za računalnikom in v virtualnem svetu, Evo in Leona njuno prijateljstvo v »virtualnem« svetu spodbudi, da se želita srečati tudi v živo. Skujeta načrt, a ko ga želita uresničiti, se ta z nenehnimi in nadvse komičnimi, mestoma celo dramatičnimi zapleti ves čas sesuva, z mladostno improvizacijo in iznajdljivostjo pa na koncu le dosežeta cilj – srečata se.

Kumajla francoski cariniki zajamejo na meji. Skrit je v tovornjaku, na katerem bi morala biti tudi njegova ljuba Glorija. Izmučen od težke poti se mora soočiti s tem, da je ostal sam. Z Glorijo je prepotoval dolgo pot od nemirnega, vojnega Kavkaza do Evrope, da bi poiskal svoje sorodnike in zaživel človeka vredno življenje. Vse dotlej je poslušal zgodbo o tem, kako ga je vzela k sebi po strašni nesreči, ki mu je vzela starše, Francoze. Zdaj se izkaže, da mu je marsikaj zamolčala. Njene zgodbe o srečni in svetli prihodnosti, njen pogum in neizmerna ljubezen ga pripeljejo do obljubljene dežele, a ko jo doseže, se njegove sanje sesujejo v  prah.

Literarni ustvarjalci so Slovencem v zgodovini pogosto nadomeščali politično elito, zato so bili in bržkone še danes ostajajo v središču naše zavesti. Kljub velikemu številu različnih spominskih obeležij, s katerimi se je Ljubljana že poklonila ustvarjalcem besednih umetnin, pa te točke do sedaj niso bile povezane v nekakšno smiselno celoto. Prav to skuša storiti pričujoči projekt literarnih poti po Ljubljani. Bralca namreč vabi, da se sprehodi po mestu z novimi očmi. Skozi napeto zgodbo mu odstira zgodovino plast za plastjo in mu odkriva življenja in delo najpomembnejših slovenskih literatov.

Andrej Golinar

MESEC OBLIKOVANJA LJUBLJANA 2014

V torek, 21. 10. 2014, smo se dijakinje 1. K odpravile na razstavo Mesec oblikovanja Ljubljana 2014.

Razstava se nahaja na Dunajski cesti 123, nedaleč stran od naše šole. Ogledali smo si veliko različnih izdelkov, od mode, hrane do pohištva. Razstavljalo je veliko slovenskih oblikovalcev in podjetij (Mura, Senčila Bled, S'Oliver Slovenija itd.). Predvsem so nas zanimala oblačila, najbolj kolekcija enako krojenih oblačil. Čeprav so bile obleke enako krojene, so bile zelo različne. Izdelali so jih oblikovalci z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Te obleke so bile nekaj posebnega. Razstava je bila zelo zanimiva, izvirna in občudovanja vredna.

Modni urednik Meseca oblikovanja je Eric Maj Potočnik.

Razstavo si lahko ogledate od ponedeljka do sobote, in sicer od 6. 10. do 6. 11. 2014.

Aleša Aiken Primožič, Tamara Zorman, 1. K

OCENA FILMA DRAKULA: SKRITA ZGODBA

V torek, 14. 10. 2014, smo si dijaki 5. Z ogledali film Drakula: Skrita zgodba. Film ponudi zanimiv pogled na legendo o princu Vladu Tepesu, resnični osebi iz 15. stoletja. Film niti ni grozljivka, kakor bi glede na naslov filma pomislili, ampak nam ponudi razlago, zakaj je princ postal grof Drakula.

Vlad mora zaščititi svojo družino pred Turki, ki hočejo v zameno za mir njegovega sina. Princ se v obupu zateče do čarovnika, ta pa mu omogoči postati človek s posebnimi močmi, a tudi slabostmi, ki jih danes vsi poznamo. Glavni razlog za sprejetje »prekletstva« je torej ljubezen, kar je tudi osrednja tema filma. Film ni ravno objektiven prikaz njegove zgodbe, saj je glavni lik, preden je pridobil posebno moč, predstavljen kot pozitivna oseba.

Film ni nič posebnega, kot je rekel sošolec, je zelo predvidljiv, a vendar vreden ogleda, saj predstavi zgodbo, ki še vedno buri domišljijo in je bila navdih za mnoge romane, tv-serije in filme.

Kolosej

Uradna stran

Jure Stražiščar, 5. Z

VTISI S ŠPORTNEGA DNEVA

9. oktobra 2014 smo imeli prvi športni dan. Na izbiro smo imeli plavanje v Atlantisu, bowling v Klubu 300, kolesarjenje in pohod na Rožnik, Golovec in v Mostec. Dijaki so nam zaupali svoje vtise.

Popoldne, ob 12.15, smo se dijaki SPSŠB zbrali pred Klubom 300, kjer smo pomalicali in se odpravili v klub. Najprej smo se preobuli v posebne čevlje, nato smo se porazdelili v skupine in se odpravili na steze. Vsaka skupina je imela svojo. Uro in pol smo podirali keglje in se pri tem veliko zabavali ter nasmejali.

Mark Gregorič, 1. I

Dijaki 1. letnikov smo se odpravili na pohod od Fužinskega gradu do Golovca. Ob 10. uri smo se zbrali na avtobusnem parkirišču. Vsak se je javil svojemu razredniku in dobil malico. Malico smo pojedli kar na parkirišču, potem pa smo se odpravili na pot. Med pohodom smo se na določenih mestih tudi ustavili in počakali, da smo se zbrali dijaki in učitelji. Pohod smo končali približno ob 11.40, nato je vsak odšel svojo pot. Imela sem se zelo lepo.

Albulena Delijaj, 1.IO

Foto: Albulena Delijaj

Tudi dijaki vseh letnikov nižjega izobraževanja smo se udeležili četrtkovega športnega dne. Ker obiskujem prvi letnik, sem odšla na pohod po Golovcu. Zbor dijakov je bil ob 10. uri. Ko je razredničarka zabeležila naš prihod, smo dobili malico. Zatem smo odšli v gozd. Kar nekaj sošolk je bilo utrujenih od hoje, zato smo velikokrat počivale. Srečno smo prispele do cilja. Tam smo se zopet morale javiti naši razredničarki. Pohod nas je zelo utrudil in bolečine v nogah smo čutile še naslednji dan.

Božana Šešić, 1. P

V Atlantisu nas je najprej pričakal reševalec iz vode. Po pozdravu nas je seznanil s pravili obnašanja in uporabo bazenov. Na recepciji smo dobili zapestnice za vstop. Hitro smo se preoblekli in stekli v bazen. Plavali smo, se potapljali, družili in uživali v umetnih valovih ter se sproščali v masažni kadi. V vodnem parku smo bili 4 ure. Po končanem plavanju smo dobili malico, zatem pa odšli domov.

Boris Ivanoski, 1. I

MITNICA

Juriš v nove zmage ...

S strokovnim pristopom se vse da

Zaskrbljujoče stanje električne instalacije

Žal se poškodbam nismo mogli izogniti, vendar nas to ni ustavilo

Potrebno zamenjati elemente

Dobra volja je vedno dobrodošla

Orodje, material, ... kaj še potrebujemo ...

Malica, odmor ali čik-pavza

Črna, modra, rumeno zelena......

Hura ... sveti

Tu bo oglasni pano sponzorja...

To smo pa štromarji

MITNICA, pa nam je uspelo!!!

Vabilo na ...

Kreacije študentov in logo naše šole kot pokroviteljice pri projektu obnove MITNICE

Marija Jenko pri otvoritvi MITNICE
 

Otvoritev ...

Alojz Kranjc in aktiv elektrotehnike

SODELOVANJE Z LJUBLJANSKO NARAVOSLOVNOTEHNIŠKO FAKULTETO

V okviru projekta PERPETUUM so bili sodelavci z naše šole vključeni pri obnovi in vzpostavitvi funkcionalnosti zabojnika z bogato preteklostjo. Nameščen je bil na mejnem prehodu Vrtojba med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Zaradi njegovega takratnega namena se je tudi ob odprtju razstave ohranilo pomenljivo ime MITNICA, s katerim so želeli poudariti njegovo zgodovino. Zabojnik je postavljen na trati pred fakulteto. Še posebej pride do izraza ob večernih urah, ko reflektorji osvetlijo razstavljene kreacije študentov naravoslovnotehniške fakultete.

Idejni vodja projekta je profesorica na fakulteti Marija Jenko, s katero smo iskali primerne rešitve. Želeli smo namreč čim manj posegati v prvotni videz zabojnika in hkrati ponovno vzpostaviti njegovo funkcionalnost. Tu so se še posebej potrudili sodelavci iz avtokleparske, avtoličarske in elektro stroke.

V nadaljevanju (drugi objavi) pa si poglejte nekaj utrinkov z obnove in otvoritve MITNICE. 


Alojz Kranjc