ZRCALNA PRIMERJAVA DOBRIH DECEMBRSKIH MOŽ (drugi del)

December … Poleg meseca maja nekako najbolj pričakovan in poln mesec. Mesec, v katerem je vse polno prijetnih želja, hitenja, veseljačenja, nakupovanja, evforije …, pa tudi čas dobrih mož, ki so  soustvarjali našo zgodovino.

V stari Jugoslaviji je bil decembrski darovalec samo Miklavž, ki je socializem preživel v senci novega zvezdnika Dedka Mraza, v novejšem obdobju po osamosvojitvi pa je dobil še dodatno konkurenco v Božičku.

A oba, tako Dedek Mraz kot Božiček, sta deloma repliki prav Miklavža oziroma svetega Nikolaja, sicer velikega pravoslavnega svetnika in meniha, zavetnika otrok, mornarjev in mladih deklet, slednje je menda reševal pred prostituiranjem. V tančici magičnosti so Miklavževo domovanje, oblačila, spremstvo, prevoz oz. prihod, ki je zavit v skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za delovanje.

Božiček oziroma Santa Claus je  umetna tvorba in na nek način diktiran lik. Lik Božička se je razvil v Ameriki, v talilnem loncu različnih kultur in tradicij. Priseljenci so hoteli zapolniti manjkajoči člen v praznovanju, najti nekaj novega. Božiček je torej "nastal" iz  najbolj popularnega obdarovalca, sv. Miklavža. A da ga je celo presegel, mu je poleg njegove dobrovoljne podobe pomagala še ena povsem nova lastnost, njegov "poslovni talent". Šalo na stran, resnica  je, da je za svetovno popularnost Božička "kriva" predvsem želja po čim večjem zaslužku.

Dedek Mraz, kakršnega poznamo v Sloveniji, je izmišljen leta 1947, torej takoj po vojni. Tedanja komunistična oblasti si ga je izmislila z dekretom zaradi ohranjanja krščanske tradicije in občutka domačnosti in topline. Dedek Mraz je  lik, pred katerim je na koncu popustil celo Stalin, in lik, ki je preživel več kriz, glavni sta bili leta 1977 ter konec devetdesetih let, ko v Ljubljani ni imel sprevoda. Zadnje čase je videti, da mu gre spet dobro. Slovenski Dedek Mraz je bil v vsakem primeru kolektivni obdarovalec. Možakar, zaradi katerega je otrok na sindikalni zabavi morda edinkrat v življenju stopil na oder.

Mislim, da ti možje kot neke glavne osebnosti predstavljajo dobroto. Čeprav vemo, da v resnici ne obstajajo, imajo svoj naslov (in ne samo enega). V decembrskih dneh, ko jih nenehno srečujemo, se nam to zdi nekaj najbolj običajnega in zaželenega navkljub preveliki skomercializiranosti vseh treh. 

Jure Stražiščar, 4.Z