Dragi moji sošolci in prijatelji!
Povedal vam bom o nesreči, ki
se mi je zgodila v začetku počitnic lansko leto, natančneje 16. 6. 2012. Nič mi
nista pomagala registriran motor in vozniško dovoljenje, ker sam nisem bil
previden (prevelika hitrost).
S Tilnom sva bila na obisku
pri prijatelju. Ura je 23.00, odpeljeva se domov, ovinek, tresk in zame za
nekaj dni tema. Tilen ni videl, kaj se mi je zgodilo, na cesti vidi čelado, kliče,
z mobilnim telefonom sveti, nič. Pokliče prijatelja, pri katerem sva bila,
prihitita on in njegov oče z baterijo. Najdejo me v grapi pod cesto, nujno je
bilo poklicati zdravnika, policijo in še reševalce, da so me prinesli iz grape.
Sledili so dnevi v
bolnišnici, slikanja, razni pregledi, operacije, terapije. Ko to pišem, je od
nesreče minilo 19 mesecev, pa zdravljenje še ni končano. Ostale bodo vidne
posledice.
Tudi vam, profesorice in
profesorji, ki ste me učili, bi se rad lepo zahvalil, da ste me razumeli in mi
pomagali, da sem kljub izostankom, ki
jih ni bilo malo, uspešno zaključil 4. letnik.
Hvala!
Sošolci in prijatelji, vozite
počasi, upoštevajte prometne znake, saj nam ob cestah »govorijo«, a jaz jih
nisem »slišal«.
Matjaž Zalaznik, 5. T
Ni komentarjev:
Objavite komentar