SREDNJEŠOLSKI NATEČAJ ZA NAJBOLJŠI HAIKU

23. aprila 2014 je bila v Cankarjevem domu v okviru Festivala sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije že 14. podelitev nagrad za najboljši srednješolski haiku.

Haiku je trivrstična pesniška oblika, japonskega izvora. Danes velja za najbolj razširjeno pesniško obliko na svetu. Kot kaže, je njena kratka forma, po drugi strani pa filozofska, intuitivna, globoka vsebina, idealna duhovna hrana za sodobnega človeka, ki marsikdaj nima časa opaziti sebe, svojih resničnih potreb, drugih.

Gimnazija Vič in Cankarjev dom sta razpisala srednješolski natečaj za najboljši haiku v slovenskem, angleškem, španskem, italijanskem, francoskem in nemškem jeziku.

Dijaki in dijakinje naše šole že od samega začetka uspešno sodelujejo na natečaju, največkrat s haikuji v slovenskem jeziku. Tako je bilo tudi letos. Natečaja v slovenskem jeziku se je udeležilo okrog 400 dijakinj in dijakov iz 35 srednjih šol. Žirija je podelila 48 enakovrednih nagrad in kar 7 je bilo »naših«.

v  Karmen Malavašič je bila nagrajena za najboljši cikel haikujev.

Karmen Malavašič

25 črk abecede.
Jaz pa vidim
le eno …

Jesensko deževje –
on pa sam
pod dežnikom.

Bela vrečka na cesti –
čaka princa
na belem konju.

v topli kopeli
stisneva
»pause« ǁ

Nagrajeni cikel ima (le) štiri haikuje. A so tako izraziti in prepričljivi, da odsotnosti pete pesmi (skoraj) ne opazimo. Vse pesmi prežema ljubezen, zaljubljenost. Pesnici že ena sama črka ali (navadna) vrečka na cesti prebudi čustva in misli na ljubljeno osebo. 

Ob vsej strasti pa pesnica ohranja »distanco« in na vse skupaj gleda z duhovitostjo, samoironijo. Vzdušje igrivosti, neobremenjenosti, lahkotnosti prevzame tudi bralca.

v  V absolutni kategoriji sta bila nagrajena kar dva, Jaka Simšič in Melisa Alibegić.

Jaka Simšič

zagledam se
v dežne kaplje
na tvojem dekolteju

Ljudje smo hecna bitja. Pogosto smo razpeti med svojimi nagoni in družbenimi vlogami, ki jih igramo v stiku z drugimi. Pesnik se zaloti, da mu je pogled obstal na dekolteju dekleta. A to ne bi bilo nič nenavadnega, če na prsih ne bi opazil dežnih kapelj. Kapljice dežja in dekolte odpirajo prosto pot domišljiji in interpretaciji pesmi.

 Melisa Alibegić

tipkovnica
je napisala
rada te imam

Človekovo bivanje je (na prvi pogled) protislovno. Po eni strani se človek doživlja kot samostojno, neodvisno bitje, ki ima svobodno voljo. Po drugi strani pa človek lahko doživi Eno(st) s svetom in drugimi ljudmi. Najbolj naravna izkušnja Enosti, povezanosti je zaljubljenost. Ljubezen. Oseba, ki ljubi, je zaljubljena, se (lahko) »stopi« z drugo osebo.

Haiku govori o Ljubezni, ki ni vezana (le) na pesnico in njeno identiteto. »Zlitost« z drugo osebo simbolizira tipkovnica, ki »sama napiše« ljubezensko izpoved »rada te imam«. Seveda je vse napisala pesnica, a je bila tako zatopljena v svoja čustva, da se je za trenutek zlila s Svetom, s tipkovnico …

  

v  V kategoriji ljubezenskih haikujev je bil nagrajen Žiga Modrijan.

Žiga Modrijan

Tvoj suhi kašelj.
Vse si mi povedala
z njim.

Pesniku je (očitno) bilo jasno, kaj je sporočilo »suhega kašlja«. Bralec lahko le ugiba. Interpretacija gre lahko v smer, da je kašelj nekaj neprijetnega, saj kašljamo, ko nas »nekaj draži«, ko nas »kaj tišči«, se nam »kaj zatakne« … Pesnik se je nedvomno dobro »izkašljal« v haikuju …

   

v  V kategoriji haikujev s tematiko narave sta bili nagrajeni Dijana Kmetič in Neva Taškar.

Dijana Kmetič

neukročen konj:
jaz na njegovem hrbtu
svet se podira

Konj simbolizira moč, ogenj, kultiviranost, življenje in smrt …
Če se jezdec in konj uglasita, je to lahko »zmagovalna kombinacija«. A pesnica govori o neukročenem konju, o prvinski sili, ki je lahko uničujoča …
Zaključimo lahko, da je pesnica preživela divjo izkušnjo in o njej napisala odličen haiku.

Neva Taškar

Poletna noč.
Ujeta med prsti
sveti kresnica.

Haiku je preprosta pesem. Prav tako »preprosto« kresnica sveti, čeprav je ujeta. S svojo svetlobo odpira pesnici drugačne dimenzije. Dimenzijo povezanosti vsega živega … Pesnica se dotika kresnice, kresnica se dotakne pesnice, napisana pesem se dotakne bralca …

v  V kategoriji haikujev z urbano tematiko je bila nagrajena Martina Pajtler.

Martina Pajtler

Sprehod po parku
mojo praznino
še poglobi.

Haiku je skrivnosten. Ne vemo, za kakšno »praznino« gre. Morda za izpraznjenost odvečnih vtisov. Takšna praznina je polna sámo-zavedanja. Sprehod po parku – po oazi sredi betonske puščave – izbistri, zjasni praznino.

  

V zborniku, ki je izšel ob tej priložnosti, pa je objavljenih še 38 haikujev naših dijakov, ki sicer niso bili nagrajeni, so pa bili dovolj dobri za objavo.

Podelitev nagrad se je pričela s kulturnim programom, ki ga vsako leto domiselno oblikujejo in izvedejo dijakinje in dijaki Gimnazije Vič.

Vsem nagrajenim iskreno čestitamo tudi mentorice Liljana Kranjc Tekavec, Jana Planinc Pinterič in Mateja Piškur.

#this#is#not#selfie#this#is#elfie#haikumasters#after#big#pizza#

Mateja Piškur

PRAGA, DRUGI "SOCIALNI" DEL

Pot v Prago smo pričeli ob enajstih zvečer izpred šole. Pogovori o raznih šolskih in izvenšolskih dejavnostih so nas držali pokonci nekje do Jesenic, kjer smo naredili prvi postanek. Kramljanje je po ponovnem vžigu avtobusa zamenjala tišina, še tisti "bolj živi" so nagnili glavo in zaspali. Preden smo prišli do češke meje, so bile oči že odprte in usmerjene v čudovito pokrajino. Vodnica nam je predstavila zgodovino Češke, povedala nekaj o njihovi kulturi in načinu življenja, s prihodom v Prago pa tudi nekaj informacij o naši poti ter lokacijah, ki si jih bomo ogledali.

Najprej smo odšli do hotela, se prebili do recepcije, dobili ključe sob in se v njih udobno namestili. Pregledali smo sobe, nato odšli do samopostrežne restavracije, kjer smo se zaradi okusnih jedi zadržali zelo dolgo.

Prosti čas smo izkoristili tako, kot smo najbolje znali. Nekateri so raziskovali okolico hotela, drugi so se le pogovarjali s profesorji.

Naslednji dan smo bili po zajtrku ponovno deležni kulturnega izobraževanja. Spomnili smo se tudi na najbližje in jim kupili spominek. Mnogi so ga kupili tudi zase.

Na poti nazaj smo naredili kratek povzetek vsega, kar smo doživeli, imeli kviz o zgodovini Češke in njeni kulturi. Prvi dve mesti sta pripadli 4. z, tretje mesto pa 2. o. Če bi radi preverili svoje znanje o Češki, je tu nekaj vprašanj:

Koliko prebivalcev ima Praga?

Kako velika je Češka?

Koliko mostov prečka reko Vltavo?

Kdo je najbolj znan češki skladatelj?

Naštejte najbolj znana češka piva.

Moj sošolec, zborist, nam je zapel pesem Toneta Kozlevčarja in nas spomnil, da je povsod lepo, a doma najlepše. Spodaj vidite fotografijo, ki je nastala po povzetku ekskurzije, ko smo vsi potrebovali že nekaj počitka.

Jure Stražiščar, 4. Z

PRAGA, PRVI "STROKOVNI" DEL

V nedeljo, 13. aprila 2014, smo se dijaki 4. z in 2. o odpravili na dvodnevno strokovno ekskurzijo v Prago. Turistična vodnica nam je že na avtobusu veliko povedala o češki kulturi in zgodovini, še več pa smo izvedeli med ogledom češkega glavnega mesta Prage. Najbolj zanimiv za nas, dijake, pa je bil obisk tovarne in muzeja Škode.

Ogled smo pričeli v muzeju, si namestili slušalke, da smo lahko poslušali našo vodnico in uslužbenko, ki nam je predstavila zgodovino avtomobilske industrije in tovarne Škode vse do današnjih dni.

Izvedeli smo, da sta bila ustanovitelja Škode Laurin in Klement. Najprej sta izdelovala enostavna kolesa, motorna kolesa in trikolesnike, zatem pa začela proizvajati avtomobile. Ogledali smo si tudi, kako se je njihov logotip spreminjal skozi zgodovino. Ogled smo zaključili s predstavitvijo nove Škodine športne znamke avtomobila in dosežkov tovarne.

Po končanem ogledu muzeja smo se odpravili še v tovarno, v kateri smo si ogledali izdelavo motorjev in menjalnikov ter oddelek za preoblikovanje pločevine. Kljub množici strojev in raznih vozil, s katerimi vozijo polizdelke do različnih delov proizvodnje, je bilo v tovarni povsod čisto. Med obiskom tovarne ni bilo dovoljeno fotografirati, nositi pa smo morali opozorilne brezrokavnike. Pokazali so nam, kako stroj iz surove pločevine naredi obliko, ki jo kasneje delavci obdelajo do končnega izdelka. Delajo po načelu "just in time", kar pomeni, da zelo malo materiala skladiščijo in ga porabijo toliko, kolikor ga potrebujejo.

Obisk v Pragi smo zaključili z vožnjo po reki Vltavi in izkoristili uro vožnje za ogled mesta.

Ekskurzija je bila poučna, zanimiva, predvsem pa pomembna za širitev meja lastnih obzorij.

Jure Stražiščar, 4. Z

5. DRŽAVNO TEKMOVANJE POLIGLOT 3 IZ ANGLEŠKEGA JEZIKA

V četrtek, 10. 4. 2014, je na Srednji šoli tehničnih strok v Ljubljani potekalo 5. državno tekmovanje iz angleškega jezika Poliglot 3. Tekmovalo je 76 dijakov in dijakinj iz vse Slovenije, naši dijaki pa so dosegli naslednje rezultate:

·        zlato priznanje  David Petrovič 1. A (4. mesto),

·        srebrno priznanje Michael Ostrovršnik 2. O (12. mesto),

·        srebrno priznanje Matic Leuštek 1. C (17. mesto),

·        bronasto priznanje Blaž Debevec 1. O (19. mesto),

·        Jan Omerzo 3. O in Klemen Miklavčič 1. O sta dosegla 33. in 52. mesto.

Dijakom iskreno čestitamo za uspeh.

Tanja Kovačič, koordinatorica tekmovanj

ELEKTROTEHNIKA V MEHATRONIKI

Nova knjiga, novi začetki, novi cilji, a še vedno stara, dobra elektrotehnika … Knjiga Elektrotehnika v mehatroniki izpod peresa g. Žalarja je enkraten dodatek k učiteljevi razlagi pri pouku. Knjigo bo dopolnil z delovnim zvezkom, ki bo dijaka resnično popeljal k raziskovanju in vedoželjnosti.

Pogled v knjigo ELEKTROTEHNIKA V MEHATRONIKI

Na naši šoli smo se v aktivu elektrotehnike odločili, da to knjigo predpišemo kot obvezni pripomoček, ki ga dijak kupi in uporablja celotno šolanje. Pri nekaterih poklicih to pomeni, da jo uporablja 3, 4 oziroma 5 let, tako da cena knjige in delovnega zvezka ne bo pretiran strošek. Prav tako pa knjiga lahko zelo dobro služi kot pripomoček pri ponavljanju za maturo in tudi pri nadaljevanju študija.

Pogled v DELOVNI ZVEZEK

Lahko si jo ogledate v naši knjižnici pri ge. Pečkaj, lahko pa tudi na spodnji internetni povezavi.
Knjigo že lahko kupite, delovni zvezek pa bo izšel avgusta 2014.

in pogled v DODATEK, ki ga prejmete poleg delovnega zvezka

http://issuu.com/freedom.si/docs/elektrotehnika_v_mehatroniki

Matjaž Mlinšek

GORNJA RADGONA - SEJEM, TEKMOVANJE in EKOŠOLA

V zgodnjih jutranjih urah sva iz Ljubljane odrinila v Gornjo Radgono na sestanek koordinatorjev ekošole in bila že na začetku popolnoma presenečena nad dogajanjem. V Gornji Radgoni se je odvijal Pomladni sejem s tematiko, povezano z obnovljivimi viri in ozaveščanjem o sortiranju odpadkov. 

Na sejmu je bila tudi prisotna pravična trgovina »3 muhe«, ki je predstavila problematiko trgovine, posrednikov in zaslužkov na primeru kave, pravične kave.

http://www.3muhe.si/

Poleg tega pa so se na sejmu znojili tudi naši dijaki v tekmovanju iz pokrivanja strehe, na 14. državnem tekmovanju kleparjev in krovcev, ki je predviden za obrtnike in mlade krovce. Po lanskem tretjem mestu so si fantje prizadevali za boljši uspeh. Čeprav smo bili pod vodstvom mentorja Boleslava Kermavnerja zelo suvereni, natančni, hitri in odločni prinesti zmago v Ljubljano, smo zasedli odlično drugo mesto (prvo mesto je očitno rezervirano za obrtnike zasebnike). Čeprav je bilo tekmovanje tridnevno in naporno, verjamemo, da so naši junaški krovci izredno zadovoljni z uspehom. Bravo, čestitamo!

Ekošola, primeri dobrih praks, energija, pravičnost, tekmovanje, sejem, to so le nekatere teme, ki so se pojavljale na najinem obisku v Gornji Radgoni. Predstavljen je bil izredno kvaliteten večletni projekt mehatronikov iz Idrije pod mentorstvom ge. Tanje Pirih, ki se navezuje na varčevanje energije in s tem na okolju prijazno šolo.

Bistvo pa je bilo navezovanje stikov, iskanje idej za sodelovalne projekte različnih poklicnih usmeritev, kot so: mehatronik, avtoserviser, logist itd. 

Z možgansko nevihto o projektih sva se odpravila nazaj proti Ljubljani.

Matjaž Mlinšek & Matjaž Klun

ZBOGOM, FINSKI LOGISTI

V petek so svojo štiritedensko mobilnost pri nas zaključili ASTA, NINA, TAISTO in TUUKKA.

Program izobraževanja na področju logistike se med državama precej razlikuje. Pri nas je poudarek na logističnih procesih, medtem ko se na Finskem predvsem izobražuje voznike. Fanta sta dobro izkoristila izmenjavo in sta bila nad videnim v Luki Koper navdušena. Videla sta veliko novega, saj je na Finskem precej težko priti v tako luko. Menila sta, da bi bilo delo, ki sta ga opravljala v teh štirih tednih, lahko tudi bolj zahtevno in obširno, vendar pa sta bila izredno zadovoljna z delovnim okoljem in sodelavci, ki jih ne bi želela menjati. Prosti čas sta izkoristila za spoznavanje Pirana, Portoroža in sosednjih Benetk. Poskrbela sta za rekreacijo in si organizirala obiske v telovadnici. Navdušena sta bila nad prijaznostjo prebivalcev in razmišljata o preživljanju počitnic v Sloveniji. 

Dekleti sta izmenjavo izkoristili v manjšem obsegu, saj v delu nista prepoznali potenciala pridobivanja novih znanj, tudi pri raziskovanju krajev Slovenije se nista pridružili fantoma.

Z izvedbo izmenjave v Kopru smo kljub manjšim začetnim zadržkom zadovoljni. Prav tako so bili z dijaki zadovoljni v Dijaškem in študentskem domu Koper, kjer so o Asti, Nini, Taistu in Tuukki našli le pozitivne besede.

Lenka Brezovar

PROJEKT SIMPLE

V okviru projekta SIMPLE smo v Ljubljani od 9. do 10. aprila skupaj s Srednjo medijsko in grafično šolo Ljubljana organizirali četrto delovno srečanje.

Partnerji iz Finske, Danske, Velike Britanije, Nemčije in Slovenije smo se na neformalnem srečanju zbrali že v torkovih večernih urah. Vzeli smo si čas za pogovor o načrtovani izvedbi srečanja in seveda za prijateljski klepet.

Sreda je bila do popoldneva namenjena delu na projektu.

Ker je kar nekaj članov ekipe kljub dolgoletnemu sodelovanju s Slovenijo in ljubljanskimi šolami našo deželo obiskalo prvič, smo pozno popoldne namenili spoznavanju Ljubljane. Večer smo zaključili na Ljubljanskem gradu.

Tudi četrtek je bil do zgodnjega popoldneva namenjen delu ter pregledu zadolžitev in datumskih rokov za njihovo izpolnitev.

Celotno srečanje je bilo kratko, a produktivno. Poleg obveznosti znotraj projekta SIMPLE smo se imeli priložnost pogovoriti tudi o morebitnih novih oblikah sodelovanja.

http://simplemobility.fi/


Lenka Brezovar

FLOORBALL, ŠPORT 21. STOLETJA

Floorball je dokaj mlad šport, ki ima zametke v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja.  Floorball je zelo podoben hokeju na ledu, veliko pravil je enakih, le da je floorball veliko bolj miren šport, ker ni kontakta. Glavna razlika je v tem, da se ne drsa, ampak teče, namesto igralnega ploščka pa se uporablja igralna žogica.

Zgodovina te igre seže v pozna 50. leta prejšnjega stoletja, ko so v Združenih državah Amerike igrali hokej v dvoranah, vendar pa so namesto žogic uporabljali lahke ploščke. Tudi ime igre je bilo drugo, imenovali so jo floorhockey. S prihodom igre v Evropo pa je plošček nadomestila žogica. Najprej se je šport pojavil na Švedskem, v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja. Vrata so bila sprva majhna, nato so jih zamenjala večja, med vratnice pa je stopil vratar. Šport se je hitro razširil tudi v preostale skandinavske države, priljubljen pa je postal tudi na Češkem, v Estoniji, Latviji in Švici, kasneje  pa tudi v številnih drugih državah.

Leta 1986 je prišlo do ustanovitve Mednarodne floorball zveze (IFF), prvo svetovno prvenstvo pa je bilo odigrano leta 1996 na Švedskem. Do leta 1990 je v IFF vstopilo sedem držav, vse iz Evrope, prva neevropska država pa so bile Združene države Amerike. Sedaj Mednarodno floorball zvezo tvori 54 članic z več kot 4.200 klubi in več kot 280.000 registriranimi igralci.

Osnove floorballa

Floorball igrata dve ekipi, vsaka ima pet igralcev v polju, na obeh straneh sta še vratarja, na vsaki strani pa so tudi igralci za menjave (ekipo navadno sestavlja od 15 do 20 igralcev), ki se lahko menjajo ob t. i. letečih menjavah oziroma prekinitvah. Standardne mere igrišča so 40 metrov krat 20 metrov (manjše igrišče, 28 metrov krat 16 metrov, je namenjeno predvsem manjšim ekipam in manjšim telovadnim prostorom). Okrog igrišča je ograda v višini 50 centimetrov. Tekma traja trikrat dvajset minut.

Igralci nimajo posebne zaščitne opreme, le vratar ima čelado, ščitnike za prsni koš in kolena, nima pa palice.

Pri igralni palici je najpomembnejša dolžina, ta lahko znaša maksimalno 110 centimetrov. Žogica, s katero se igra, je lahko težka največ 23 gramov, njen premer je 72 milimetrov in ima 26 lukenj. Znotraj je votla, njena hitrost pa lahko doseže tudi do 180 kilometrov na uro.

Med igro so prepovedana vsa dejanja, katerih namen je nepravilno oviranje nasprotnika (dvigovanje in držanje palice, odrivanje, izbijanje žogice med nogami, spotikanje, prepovedano je igranje z glavo, roko in skakanje). Ob prekršku ali kakšni drugi nepravilnosti ima prosti strel nasprotno moštvo, lahko pa pride tudi do izključitve (dve, pet ali deset minut). Med najpogostejšimi kršitvami pravil igre so udarec po palici, visoka palica in nepravilno oviranje …

V Sloveniji se floorball igra dobrih deset let

V Sloveniji je bil prvi klub ustanovljen leta 1999 (FBC InSport iz Žirov). Dobro leto zatem je prvi slovenski klub s tremi novoustanovljenimi (Floorball Club Loka Spiders, ŠD Zelenci in TVD Partizan Borovnica) ustanovil Floorball zvezo Slovenije (FZS). Slednja je leta 2004 vstopila v družino Olimpijskega komiteja Slovenije, slovenska izbrana vrsta pa je prvič sodelovala na svetovnem prvenstvu leta 2002. 

Iz leta v leto je ustanovljen kak nov klub, prav tako se v floorballu merijo tudi predstavnice nežnejšega spola, razvija pa se tudi podmladek, kjer obstajajo kategorije do 9, 11, 13, 15 in 19  let. V Sloveniji je zdaj že preko 400 registriranih igralcev in igralk. In če v Sloveniji poteka zaenkrat še vse na amaterskem nivoju,  pa je v nekaterih državah floorball organiziran na visokem nivoju (Švica, Češka, Finska, Švedska).

Jani Bambič, 4. S

ZELO DELAVEN MESEC NA PODROČJU MOBILNOSTI

V okviru mobilnosti Leonardo da Vinci smo 17. 3. sprejeli 4 dijake s Finske. K nam so prišli skupaj s profesorjem g. Jarkko Leppä, ki je v Sloveniji ostal teden dni. Dijaki se izobražujejo na področju logistike, zato svoje praktično delo izvajajo v Luki Koper. Prvi dan je bil zanje precej naporen, saj so po dolgotrajni poti najprej na kratko obiskali svoje finske kolege, ki so bili v tistem času še pri nas na mobilnosti, odšli na kosilo, opravili pogovor v podjetju Fersped, nato pa smo skupaj odpotovali proti Kopru. Svojo mobilnost ASTA, NINA, TAISTO in TUUKKA zaključujejo 12. 4.

23. 3. smo sprejeli 4 madžarske dijake, to so ATTILA, JOBBÁGY JÁNOS, NÉMETH in RICHÁRD, ki prihajajo iz šole Kecskeméti Mûszaki Szakképzõ Iskola. Dijake je prva dva tedna spremljala profesorica Béláné Zakar. Prvi teden so dijaki preživeli na šoli, naslednje tri pa v podjetjih Avtoelektrika in Porsche. Dijaki se izobražujejo v smeri avtomehanike in avtoelektrike. Vmes smo na šoli gostili tudi obisk njihovega ravnatelja, njegovega pomočnika in koordinatorice ter profesorice Ágnes Geráné Tapasztó, ki bo z dijaki preživela druga dva tedna izmenjave. Profesorice poskrbijo, da so tudi popoldnevi dijakov polni dejavnosti, organizirajo izlete ter jim s tem omogočajo spoznavanje Slovenije.

27. 3. smo sprejeli 4 španske dijake. Večino dogovorov so opravili sami, zato smo jim priskočili na pomoč le pri namestitvi in urejanju avtobusnih vozovnic. Španci bodo pri nas dlje časa, in sicer do konca junija.

30. 3. smo sprejeli 6 dijakov iz finskega mesta Tampere. AKU, LAURA, JANI, LARI, JUUSO, JERRY. Prišli so na izredno lepo in sončno nedeljo in ker je bila nastanitev možna šele po 16. uri, smo jih peljali na blejsko kremno rezino in jim organizirali krajši ogled Bleda. Aku, Laura, Jani in Lari se izobražujejo na področju logistike, zato so že v prvem tednu začeli v podjetjih Potokar in Porsche. Juuso in Jerry se izobražujeta na področju kovinarstva in sta prvi teden preživela v šoli, potem pa nadaljevala delo v podjetju Trol. Dijaki svojo mobilnost zaključujejo 26. 4.

31. 3. smo se poslovili od prve finske ekipe iz mesta Mikkeli, sprejeli pa dve dijakinji, Juuli in Karoliino. Izobražujeta se na področju tekstilstva. Prvi teden sta bili v šoli, kjer sta se izredno hitro vključili v skupino, nadaljujeta pa z delom v podjetju Amema. Dekleti sta izredno vedoželjni in pripravljeni za delo. Svojo mobilnost prav tako zaključujeta 26. 4. 

7. 4. sta šolo obiskala tudi dva profesorja iz mesta Tampere, kjer delata na kolidžu Tredu.

Po sprejemu pri ravnateljici sta si g. Mika Heikkilä in g. Petteri Guttormi pod vodstvom g. Damijana Krašovca ogledala šolo ter prisostvovala pri uri pouka.

Ker sta Mika in Petteri prvič na obisku v Sloveniji, sta jima g. Krašovec in g. Andrej Prašnikar razkazala tudi Ljubljano. Dogodek so zaključili s prijetnim kosilom, na katerem so naredili načrte za nadaljnje sodelovanje.

Lenka Brezovar

ZAKLJUČNE BESEDE FINSKIH DIJAKOV

V okviru programa Leonardo Da Vinci – mobilnost smo od 4. 3. do 28. 3. 2014 na naši šoli gostili 4 dijake in dijakinjo iz finskega mesta Mikkeli. Prvi teden so delali v šolskih delavnicah, ostale tri pa v podjetju Autocommerce. Preden so odšli, sva jih povprašala o njihovih vtisih v zvezi z bivanjem v Sloveniji. Žal so bili bolj redkobesedni, saj angleščine ne znajo prav dosti.

Kljub temu sva izvedela, da jim je bilo v Sloveniji zelo lepo. Čeprav so že pogrešali svoj domači kraj, jim je bilo tu všeč. Naša šola jih je zelo dobro sprejela in bili smo prijetni gostitelji. Čudili so se, kako drugačni so naši ljudje, narava in vreme (na žalost v angleščini niso znali pojasniti, zakaj in v čem). Tudi naša šola se jim zdi majhna v primerjavi z njihovo, a zelo »funkcionalna«.

Preden smo si rekli na svidenje so finski 18-letniki še enkrat zatrdili, da je bilo pri nas super in da upajo, da v Slovenijo še pridejo.

Finske dijake sta intervjuvala Pia Ščap, 1. K., in Matic Šebjan, 2. O.

POGOVOR Z UČITELJEM ROBERTOM KORUNOM

Na kateri fakulteti ste študirali?

Po poklicu sem avtoserviser. Obiskoval sem našo šolo od leta 1982 do 1985. Kasneje sem nadaljeval šolanje in leta 1992 postal strojni tehnik. Leta 1994 sem se zaposlil na SGGEŠ v Ljubljani in začel poučevati bodoče strojnike težke gradbene mehanizacije, od lanskega leta pa tudi okoljevarstvene tehnike. Študiral sem na zasebni višji šoli v Kranju, smer gradbeništvo. Študij sem zaključil leta 2004.

Zakaj ste se odločili študirati gradbeništvo? Vam je kdo svetoval ali je bila odločitev vaša?

Odločitev je bila moja. Za študij sem se odločil, ker sem bil učitelj praktičnega pouka na gradbeni šoli in mi je bilo gradbeništvo najbolj zanimivo, pa tudi tematsko najbližje temu, kar sem poučeval.

Menite, da je v gradbeništvu perspektiva za mlade? V Sloveniji je kriza in mnoga gradbena podjetja so šla v stečaj.

Da, še vedno menim, da je perspektiva za mlade v gradbeništvu. Kriza v Sloveniji je prizadela predvsem velika gradbena podjetja, ker so se prezadolžili s krediti in zato propadli. Za nekatere gradbeniške poklice, kot je na primer zidar, res ni prevelikega zanimanja, vendar pa imamo na šoli poln razred bodočih upravljavcev težke mehanizacije in pečarjev.

Kaj bi po vašem mnenju morali storiti, da bi gradbena industrija »prišla iz krize«? Kakšna je vloga šole v tem procesu?

Gradbena industrija bo »sama po sebi« težko prišla iz krize, če ne bo deležna podpore države. Država mora zagnati tiste projekte, ki bodo gradbeni industriji omogočili delo. Šola pa mora skrbeti za to, da bodoči gradbeniki pridobijo veliko kvalitetnega znanja. Tako se bodo lahko hitreje zaposlili po končanem šolanju.

Bi se danes še enkrat odločili za ta poklic ali bi študirali kaj drugega?

Rad opravljam svoj poklic. Če pa bi bil zopet mlad študent, bi se odločil za študij na ljubljanski pedagoški fakulteti, smer razredni pouk, saj me delo z mladimi zelo veseli.

Ste kdaj kot dijak ali študent kaj ušpičili?

Spomnim se prigode, ko sem bil dijak prvega letnika naše šole. Cel razred se je odločil, do bo »šprical«. Ko je za to izvedela razredničarka, smo za eno neopravičeno uro vsi dobili ukor razrednika. Zaradi tega si kasneje nismo upali ničesar več ušpičiti.

Kje ste dobili svojo prvo zaposlitev?

Prvo zaposlitev sem dobil leta 1985 v Gradisu kot serviser težke gradbene mehanizacije. Tam sem delal do odhoda v vojsko. Po končanem služenju vojaškega roka sem se zaposlil v zaloškem Mercatorju. Bil sem vodja vzdrževalcev in proizvodnih linij.

Imate kakega vzornika?

Da, to so moji starši.

Kakšen je vaš življenjski moto?

Moj življenjski moto je: Biti pošten.

Miha Jančič, 2. O