petek, 24. oktober 2014

MESEC OBLIKOVANJA LJUBLJANA 2014

V torek, 21. 10. 2014, smo se dijakinje 1. K odpravile na razstavo Mesec oblikovanja Ljubljana 2014.

Razstava se nahaja na Dunajski cesti 123, nedaleč stran od naše šole. Ogledali smo si veliko različnih izdelkov, od mode, hrane do pohištva. Razstavljalo je veliko slovenskih oblikovalcev in podjetij (Mura, Senčila Bled, S'Oliver Slovenija itd.). Predvsem so nas zanimala oblačila, najbolj kolekcija enako krojenih oblačil. Čeprav so bile obleke enako krojene, so bile zelo različne. Izdelali so jih oblikovalci z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Te obleke so bile nekaj posebnega. Razstava je bila zelo zanimiva, izvirna in občudovanja vredna.

Modni urednik Meseca oblikovanja je Eric Maj Potočnik.

Razstavo si lahko ogledate od ponedeljka do sobote, in sicer od 6. 10. do 6. 11. 2014.


Aleša Aiken Primožič, Tamara Zorman, 1. K

torek, 21. oktober 2014

OCENA FILMA DRAKULA: SKRITA ZGODBA

V torek, 14. 10. 2014, smo si dijaki 5. Z ogledali film Drakula: Skrita zgodba. Film ponudi zanimiv pogled na legendo o princu Vladu Tepesu, resnični osebi iz 15. stoletja. Film niti ni grozljivka, kakor bi glede na naslov filma pomislili, ampak nam ponudi razlago, zakaj je princ postal grof Drakula.


Vlad mora zaščititi svojo družino pred Turki, ki hočejo v zameno za mir njegovega sina. Princ se v obupu zateče do čarovnika, ta pa mu omogoči postati človek s posebnimi močmi, a tudi slabostmi, ki jih danes vsi poznamo. Glavni razlog za sprejetje »prekletstva« je torej ljubezen, kar je tudi osrednja tema filma. Film ni ravno objektiven prikaz njegove zgodbe, saj je glavni lik, preden je pridobil posebno moč, predstavljen kot pozitivna oseba.


Film ni nič posebnega, kot je rekel sošolec, je zelo predvidljiv, a vendar vreden ogleda, saj predstavi zgodbo, ki še vedno buri domišljijo in je bila navdih za mnoge romane, tv-serije in filme.



Jure Stražiščar, 5. Z

nedelja, 19. oktober 2014

VTISI S ŠPORTNEGA DNEVA

9. oktobra 2014 smo imeli prvi športni dan. Na izbiro smo imeli plavanje v Atlantisu, bowling v Klubu 300, kolesarjenje in pohod na Rožnik, Golovec in v Mostec. Dijaki so nam zaupali svoje vtise.

Popoldne, ob 12.15, smo se dijaki SPSŠB zbrali pred Klubom 300, kjer smo pomalicali in se odpravili v klub. Najprej smo se preobuli v posebne čevlje, nato smo se porazdelili v skupine in se odpravili na steze. Vsaka skupina je imela svojo. Uro in pol smo podirali keglje in se pri tem veliko zabavali ter nasmejali.
Mark Gregorič, 1. I


Dijaki 1. letnikov smo se odpravili na pohod od Fužinskega gradu do Golovca. Ob 10. uri smo se zbrali na avtobusnem parkirišču. Vsak se je javil svojemu razredniku in dobil malico. Malico smo pojedli kar na parkirišču, potem pa smo se odpravili na pot. Med pohodom smo se na določenih mestih tudi ustavili in počakali, da smo se zbrali dijaki in učitelji. Pohod smo končali približno ob 11.40, nato je vsak odšel svojo pot. Imela sem se zelo lepo.
Albulena Delijaj, 1.IO


Foto: Albulena Delijaj

Tudi dijaki vseh letnikov nižjega izobraževanja smo se udeležili četrtkovega športnega dne. Ker obiskujem prvi letnik, sem odšla na pohod po Golovcu. Zbor dijakov je bil ob 10. uri. Ko je razredničarka zabeležila naš prihod, smo dobili malico. Zatem smo odšli v gozd. Kar nekaj sošolk je bilo utrujenih od hoje, zato smo velikokrat počivale. Srečno smo prispele do cilja. Tam smo se zopet morale javiti naši razredničarki. Pohod nas je zelo utrudil in bolečine v nogah smo čutile še naslednji dan.
Božana Šešić, 1. P

V Atlantisu nas je najprej pričakal reševalec iz vode. Po pozdravu nas je seznanil s pravili obnašanja in uporabo bazenov. Na recepciji smo dobili zapestnice za vstop. Hitro smo se preoblekli in stekli v bazen. Plavali smo, se potapljali, družili in uživali v umetnih valovih ter se sproščali v masažni kadi. V vodnem parku smo bili 4 ure. Po končanem plavanju smo dobili malico, zatem pa odšli domov.

Boris Ivanoski, 1. I

petek, 17. oktober 2014

MITNICA

Juriš v nove zmage ...
S strokovnim pristopom se vse da
Zaskrbljujoče stanje električne instalacije
Žal se poškodbam nismo mogli izogniti, vendar nas to ni ustavilo
Potrebno zamenjati elemente
Dobra volja je vedno dobrodošla
Orodje, material, ... kaj še potrebujemo ...
Malica, odmor ali čik-pavza
Črna, modra, rumeno zelena......
Hura ... sveti
Tu bo oglasni pano sponzorja...
To smo pa štromarji
MITNICA, pa nam je uspelo!!!
Vabilo na ...
Kreacije študentov in logo naše šole kot pokroviteljice pri projektu obnove MITNICE

Marija Jenko pri otvoritvi MITNICE
 
Otvoritev ...

Alojz Kranjc in aktiv elektrotehnike






četrtek, 16. oktober 2014

SODELOVANJE Z LJUBLJANSKO NARAVOSLOVNOTEHNIŠKO FAKULTETO

V okviru projekta PERPETUUM so bili sodelavci z naše šole vključeni pri obnovi in vzpostavitvi funkcionalnosti zabojnika z bogato preteklostjo. Nameščen je bil na mejnem prehodu Vrtojba med nekdanjo Jugoslavijo in Italijo. Zaradi njegovega takratnega namena se je tudi ob odprtju razstave ohranilo pomenljivo ime MITNICA, s katerim so želeli poudariti njegovo zgodovino. Zabojnik je postavljen na trati pred fakulteto. Še posebej pride do izraza ob večernih urah, ko reflektorji osvetlijo razstavljene kreacije študentov naravoslovnotehniške fakultete.

Idejni vodja projekta je profesorica na fakulteti Marija Jenko, s katero smo iskali primerne rešitve. Želeli smo namreč čim manj posegati v prvotni videz zabojnika in hkrati ponovno vzpostaviti njegovo funkcionalnost. Tu so se še posebej potrudili sodelavci iz avtokleparske, avtoličarske in elektro stroke.

V nadaljevanju (drugi objavi) pa si poglejte nekaj utrinkov z obnove in otvoritve MITNICE. 


Alojz Kranjc

ponedeljek, 13. oktober 2014

STROKOVNA EKSKURZIJA RIMINI

Prvi dan


Ob 2.18 z avtobusom odrinemo izpred šole. Preostanek razreda smo pobrali ob 2.44. Predstavila pa se nam je tudi vodnica, ki nam je posredovala nekaj koristnih informacij. Po skoraj uri vožnje se je v avtobusu nekaj dijakov odločilo, da bo počivalo oz. spalo, drugi pa so se med seboj pogovarjali in poslušali glasbo. Ura je bila 3.28, ko smo prečkali slovensko-italijansko mejo. Ko je na uri kazalo 4.02, smo se ustavili na počivališču, kjer smo imeli 30-minutni odmor. Med postankom smo nekaj prigriznili ter odšli na stranišče. S počivališča smo odšli točno ob 4.32, do Padove pa smo imeli še en postanek. Na avtocesti se je začel gostiti promet. 5.54 je bila ura, ko smo zavili z avtoceste na izvozu Padova. 6.02 – prihod na veletržnico Padova. Ob 6.39 vodnica začne z uvodnim predavanjem o Italiji. 


Čakali smo še kar nekaj časa, da smo si lahko začeli ogledovati VELETRŽNICO. Medtem smo lahko kaj pojedli in odšli na stranišče. Po uri čakanja je le prišel vodič, ki nas je popeljal po veletržnici. Med ogledom nam je prof. Medeot vodičevo razlago prevajal iz italijanščine v slovenščino. Ogledali smo si veliko sadja in zelenjave, med drugim smo videli tudi nekaj neznanih sort. Ko je odbilo 9.15, smo se z veletržnice napotili proti mestu Padova. Ogledali smo si dve cerkvi (sv. Antona Padovanskega). Po ogledu znamenitosti smo imeli 1 uro prosto. Ob 12.30 smo se zbrali na zbirnem mestu ter se skupaj napotili proti avtobusu. Na poti smo se pri vodometu v parku še skupinsko fotografirali. Ob 13.05 smo prišli do avtobusa, dve minuti kasneje pa smo že hiteli proti Maranellu. Med potjo nam je vodnica razlagala, kako je nastal sladoled. Na uri je kazalo 15.20, ko smo prišli pred Ferrarijev muzej v Maranellu. 


Profesorji so nam razdelili vstopnice in vsi smo odhiteli v muzej. Tam smo si ogledali starodobne in sodobne ferrarije. V muzeju je bilo dovoljeno fotografiranje, zato je vsak izmed nas poslikal svoje najljubše ferrarije. Po eni uri, in sicer ob 16.30, smo se odpravili proti Riminiju. V hotel smo prišli ob 19.32. Ob 20.00 smo imeli večerjo. Po večerji smo bili prosti dve uri, do 22.00 pa smo morali že biti po sobah. Tako je minil prvi dan.


Drugi dan

7.30 je bila ura, ko smo imeli zajtrk. Že pred zajtrkom smo morali vse stvari spakirati za odhod. Profesorji so nam točno ob 8.00 naročili, naj odidemo iz hotela, zato smo odšli proti avtobusu. 


Voznik je odpeljal proti letalskemu muzeju točno ob 8.20. V muzej smo prispeli ob 8.53. Ob 9.00 smo si pričeli ogledovati letala. V muzeju smo videli veliko različnih vojaških letal ter helikopterjev. Nato smo odšli proti San Marinu, in sicer ob 9.40. Točno 10.00 je odbilo, ko smo prispeli. 


Z vodnico smo odšli do mestne hiše, kjer smo naredili skupinsko fotografijo. Nato smo si lahko prosto ogledali San Marinu. V tem času so v mestu ravno volili in zato je bil ogled še zanimivejši, predvsem zaradi močnega hrupa, ki so ga povzročali topovi. V San Marinu je najlepši razgled pri trdnjavah, do katerih smo prišli vsi. Že po malo več kot 3 urah in pol, in sicer ob 12.38, smo odšli iz San Marina proti San Leu. V San Leu smo si ogledali trdnjavo, kjer smo se spet fotografirali. Ob 14.15 je bil zbor pri avtobusu. Ob 14.20 smo se odpeljali proti domu. Na poti domov je bilo na avtobusu zelo živahno. Pozno zvečer smo le prišli v Ljubljano in s tem se je naša ekskurzija tudi končala.




Gregor Pevec, 2. I



petek, 10. oktober 2014

KO MIŠK NI, MAČKE SEDEJO V KLOPI

Jap, koliko me je v hlačah, to je sedaj vprašanje …

Odgovor je iskalo nekaj deset učiteljev, ko jih je v petek, na dan šole, v šolske klopi posedel gostujoči predavatelj g. Ščuka. Spoznavali smo različne psihološke in filozofske teorije in jih  preizkušali na sebi oziroma na sodelavcih. Seveda smo se izobraževali le zato, da bi dijake razumeli še bolje, da bi bili sami še boljši učitelji na najboljši poklicni strokovni šoli v Sloveniji. No, malo »heca« ne škodi, je pa potekalo nekaj izjemnih pedagoških ur, ki so ponudile tudi pogled na ustvarjalnost posameznega učitelja v ekipi.


Teme, ki nam jih je strokovnjak predstavil, so bile od evolucije, možganskega režnja, pa vse do sinusne idealne krivulje poteka dejavnosti. To izredno predavanje je večini ponudilo nekatera nova spoznanja in na novo zarisalo razumevanje naših di«v«jakov.



Matjaž Mlinšek   

četrtek, 9. oktober 2014

ZAHVALA ZA BREZPLAČNA KOSILA

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je v letu 2012 živelo pod pragom revščine 271.000 ljudi, poleg tega pa je bilo še 121.000 prebivalcev Slovenije socialno izključenih. UNICEF-ovo raziskovalno poročilo (Report Card 10) navaja, da v Sloveniji število revnih otrok narašča. Kar 8,3 % otrok je prikrajšanih za dve ali več osnovnih dobrin. Najbolj se je kriza dotaknila posebej ranljivih otrok, saj je 43,6 % otrok iz družin, kjer je eden ali sta celo oba starša brezposelna, občutno prikrajšanih.

Za vse več slovenskih šolarjev je čas malice in kosila čas sramu, občutka manjvrednosti in nemoči, saj njihovi starši nimajo denarja, da bi jim plačevali šolsko prehrano. Tako dijaki ostajajo brez toplega obroka do poznega popoldneva ali pa kar ves dan.

vir slike
A na srečo še vedno obstajajo dobri ljudje, ki znajo odpreti svoja srca. Srednja poklicna in strokovna šola Bežigrad  - Ljubljana se v imenu vseh zaposlenih, staršev in dijakov iskreno zahvaljuje podjetju Intereurope, ki je omogočila 5 dijakom šole prejemanje brezplačnega kosila. Veseli smo, da lahko sodelujemo s podjetjem, ki razume, kako hude in boleče so lahko stiske socialno šibkejših dijakov, in jim zato nesebično pomaga.

Dijaki bi morali biti lačni samo znanja.



Ljubljana, 9. 10. 2014

Uredništvo spletnih novic SPSŠB


sreda, 8. oktober 2014

KROMPIRJEVA BATERIJA

Pri predmetu IET smo poskusili narediti »enostavno baterijo«. Preizkus smo poimenovali Krompirjeva baterija. Izvedli smo ga tako, da smo v svež krompir vtaknili dva različna materiala, v našem primeru sta bila to cink in baker. Cink in baker sta predstavljala elektrodi, v krompirju pa je žveplova kislina predstavljala elektrolit. Ker se je med njimi zgodila kemijska reakcija, je nastala napetost. Krompirje smo zložili zaporedno, zato se je vsa napetost na krompirjih seštela.


 V preizkusu smo uporabili pet krompirjev, ki so morali biti sveži (če so stari in suhi, nimajo v sebi soka), bakreno elektrodo (bakrena žica), cinkovo elektrodo (vijak) in voltmeter za dokaz in pregled končne napetosti. 


Napetost je bila nekaj čez 4 V, v času meritve pa je začela padati. Za podobno demonstracijo bi lahko namesto voltmetra uporabili tudi LED-diodo, ki bi napetost signalizirala s svetenjem. Podoben preizkus je možno izvesti tudi z limonami.



Armando Krulc Škrlj, 1. O

ponedeljek, 6. oktober 2014

POGOVOR Z UČITELJICO AJDO KAMENIK

V katerem kraju ste preživeli otroštvo? Katere turistične znamenitosti bi nam tam pokazali?

Otroštvo sem preživela v najlepšem slovenskem kraju Velenju. Najprej bi vas odpeljala na Velenjsko jezero, ki je primerno tudi za kopanje. Jezera v Velenju so posledica izkopavanja lignita, ki ga v Šaleški dolini izkoriščajo že sto trideset let. Obiskali bi tudi Velenjski in Šaleški grad. Slednji je eden izmed treh trikotnih gradov v Evropi. Za konec bi vas peljala še v muzej premogovništva, kar bi bila za vas nepozabna izkušnja, saj bi se spustili v podzemlje.


Se spominjate sošolcev in prijateljev iz osnovne šole? Ste s kom ohranili stike do danes?

Seveda se spominjam. Z večino še vedno ohranjam stike preko Facebooka, nekateri od njih pa so postali tudi moji najboljši prijatelji in z njimi se dobivam na kavi. Žal nas večina ni ostala v Velenju. Tako recimo jaz živim v Ljubljani, prijatelj Miha v Avstriji in še ena prijateljica v Španiji.

Katero srednjo šolo ste obiskovali in zakaj?

Obiskovala sem gimnazijo. Zanjo pa sem se odločila zato, ker sem imela v osnovni šoli lep učni uspeh. Že v drugem razredu osnovne šole sem govorila, da se bom vpisala na gimnazijo.

Ali ste se ukvarjali s športom? Kaj vam pomeni šport danes?

Da, ukvarjala sem se s športom. Še danes smučam, igram tenis. Uživam v adrenalinu. Žal sem pred dvema letoma imela hudo poškodbo hrbtenice in sem se morala malce umiriti.

Kje in kaj ste študirali?

Študirala sem na Fakulteti za družbene vede, smer sociologija in družboslovna informatika.

Ste bili med študijem kje zaposleni?

Med študijem sem ves čas delala. Delo krepi telo in duha. Organizirala sem razne turnirje, delala v Gorenjski borzni družbi. Prodajala sem celo parket in izolacijske materiale, tako da vem veliko tudi o gradbeništvu.


Kdaj in zakaj ste se odločili postati profesorica?

Že kot punčka, hodila sem v prvi oziroma drugi razred, sem hotela biti učiteljica. Doma sem imela zvezek, kamor sem zapisovala ocene. Kasneje je šla ta želja v pozabo, v gimnaziji pa sem si zopet dejala, da bom profesorica. Ker nisem vedela, ali bom še želela poučevati čez deset let, želje mladostnika se namreč hitro spreminjajo, se nisem vpisala na pedagoško fakulteto. Vedela sem, da bom po koncu študija opravila pedagoško-andragoške predmete, če bo želja še tu, in tako imela enako stopnjo izobrazbe kot profesor.

Kako bi v petih besedah opisali našo šolo?

Ko sem jo prvič videla, se mi je zdela ogromna. Tako velike šole prej še nisem videla. Ko sem vanjo vstopila, se mi je zdela še večja. Nisem se znašla, saj ima kar tri stopnišča. Ko pa sem tu začela delati, je začela postajati vse manjša zaradi odličnih profesorjev in dijakov. Vsa moja pričakovanja so se izpolnila.
  
Katere osebnostne lastnosti in vrednote mora imeti dober profesor in razrednik?

Razrednika enačim z mamo. Mama je do svojih otrok ljubeča, poštena in stroga. Menim, da učitelj ne le izobražuje, ampak tudi vzgaja.

Imate kako misel, ki bi jo delili z bralci Novic?

Dragi dijaki, učite se. Izobrazba in znanje sta edini stvari, ki vam ju nihče ne more vzeti.


Z učiteljico sta se pogovarjala Mark Gregorič in Timotej Kejžar, 1. I.